Zgodovina, ljudje in običaji
Območje Apaškega polja je bilo poseljeno že v neolitiku in potem
vedno gosteje prav do konca antike. Čeprav je ozemlje arheološko
slabo raziskano pa vemo,da so se v zgodnjem srednjem veku in prej
tod gibala in naseljevala različna plemena (Iliri, Kelti, Rimljani,
Germani, Huni, Langobardi…). Fizični ostanki so vidni v obliki ilirskih
gomil, raztresenih po okoliških gozdovih ter rimski medaljon s podobo
zakoncev iz 2. stoletja, vzidan v vežo dvorca Freudenau v Črncih,
ki pa verjetno ni bil najden na tem ozemlju. V obdobju srednjega
veka lahko zaznamujemo dve obdobji, v katerih so se na tem ozemlju
poseljevali Slovani: predmadžarsko in pomadžarsko, ki se je končalo
šele v 13. stoletju. V tem obdobju so nastali danes že „izginuli”
strelski dvorci, v njihovi okolici pa naselja. Upravno je takrat
ozemlje pripadalo Štajerski, cerkveno pa salzburški nadškofiji in
njeni radgonski pražupniji. Značilne so bile sklenjene vasi na ravnini
in majhna razkropljena naselja po gričih. Območje je bilo zaradi
bližine reke Mure ter rodovitne zemlje že od nekdaj zelo primerno
za obdelovanje. Že v 12. in v začetku 13. stoletja so omenjene vasi
Plitvica, Črnci in Apače. Usoda krajev in prebivalstva je bila v
veliki meri odvisna od reke Mure, njene širokogrudnosti in muhavosti.
Poplave, ki jih je reka prizadejala območju apaškega polja so bile
velikokrat katastrofalne in so odnašale cele vasi. Vzporedno je v
valovih potekala nemška kolonizacija.
Zgodovina baročnega dvorca Freudenau
v Črncih ter kužnih znamenj na področju celotnega Apaškega polja
govori, da je na mestu dvorca Freudenau že sredi 13. stoletja stal
strelski dvorec, ki je omenjen v Otokarjevem deželnem knežjem urbarju
1265-67. Današnja baročna stavba je iz začetka 17. stoletja. Po
njegovih načrtih naj bi zgradili biser baročne arhitekture na Slovenskem.
Dvodelni francoski park prištevamo med zgodnejše tovrstne baročne
stvaritve na Slovenskem, a je zelo slabo ohranjen. Podobno je z
ostanki kapele na severnem robu posestva, ki je že skoraj razpadla.
Posebnost dvorca je okrogli rimski relief iz 2. stoletja, vzidan
v veži severnega vhoda, ki predstavlja zakonca.
Skozi stoletja je dvorec zamenjal
več lastnikov, v začetku 20. stoletja pa je njegov lastnik postal
dunajski veletrgovec s kavo Julius Meinl. Med drugo svetovno vojno
je dvorec zasedel okupator, Meinl pa je z ženo, ki je bila židovskega
porekla, zapustil posestvo. V tem času naj bi bilo v parku tudi
teniško igrišče. Po 2. svetovni vojni je dvorec Freudenau prišel
v last države Jugoslavije, pozneje je prostore v njem koristil
kmetijski kombinat. Dvorec je pred kratkim dobil privatnega lastnika.
Med
15. in 18 stoletjem je tod razsajala kuga. Na to kažejo številna
kužna znamenja iz tega časa, zgrajena ob cesti od Apač do Cmureka,
ki predstavljajo mejo, do kod naj bi se kuga širila. Apaška cerkev
Marijinega vnebovzetja je omenjena okrog leta 1440, po zadnjih podatkih
pa naj bi bila še približno 200 let starejša. Njena glavna znamenitost
je rozeta, ki je ena znamenitejših v srednji Evropi, saj je izklesana
iz enega samega kosa kamna. Cerkev je velika in na širšem območju
spada med starejše. Leta 1929 je kraj dobil tudi luteransko skupnost.
Sestavljajo jo predvsem priseljenci iz Prekmurja. Nekdanjo hišo so
preuredili v evangeličansko cerkev, ki stoji in deluje še danes.
Tudi šolstvo ima na tem območju dolgo zgodovino, saj so leta 2004
praznovali 200-letnico organiziranega šolstva v Apačah, zadnji podatki
pa kažejo da naj bi šolstvo obstajalo že prej. V prvi polovici 20.
stoletja sta v Apačah delovali dekliška in deška šola. Danes stoji
v Apačah ena najmodernejših osnovnih šol v Sloveniji.
Prebivalstvo na apaškem polju se je
ukvarjalo pretežno s kmetijstvom, vinogradništvom, z obrtjo, posebnost
pa so bili številni mlini, za katere je bil speljan poseben kanal
Mure, enajst-mlinski kanal. Nekaj starih mlinov stoji še danes, npr.
v Črncih in Segovcih. Prebivalstvo se je po popisih iz 19. stoletja
po večini opredeljevalo za nemško govoreče, saj je bilo območje skozi
zgodovino močno kolonizirano, vendar pa po tem ne moremo sklepati,
da je bila velika večina nemškega porekla. Po prvi svetovni vojni
je z nastankom kraljevine Jugoslavije uradni jezik postal slovenski.
Še zmeraj pa je na tem prostoru živelo veliko t.i. “apaških Nemcev”.
Po 2. svetovni vojni je teh ostalo le nekaj družin, na ozemlje pa
se je priselilo prebivalstvo z območja celotne Slovenije.
Hrast kot simbol
Obstajal je običaj, da so mlade neveste dobile hrastov list
kot znak, da so odrasle in lahko rodijo potomce. To naj bi simboliziralo
predvsem plodnost. Hrast zaradi svoje žilavosti in trdnosti simbolizira
tudi moč. Znan je rek: „Močan kot hrast”. Prav zaradi tega so hrastov
les uporabljali tudi sodarji. Ponekod pa je hrast poleg vrbe simboliziral
tudi drevo, pod katerim se zbirajo čarovnice. Če v soju mesečine
pogledamo v mogočno krošnjo Niderlovega hrasta velikana, vemo zakaj.
Še mnogo bolj skrivnosten pa je naš hrast, Oče panonskih hrastov.
Morda ga je zasadila rimska vojska, ki je tukaj našla zavetje pred
bitkami z germanskimi plemeni. Morda je v njegovi senci stal sam
Atila, ko je s svojimi Huni drvel nad rimsko državo in podjarmljal
vse, ki so mu bili napoti. Morda so pod njim našli zavetje naši predniki
Slovani, ko so naseljevali to območje. In morda je naslednji dan
reka Mura ponovno prestopila bregove in potisnila naš hrast v tisočletni
sen. Sedaj je spet prišel na plano, da bi nam nekaj povedal.
Vasja Rovšnik
Viri:
)
)
)
)