Krajina in narava
očeta panonskih hrastov

Reka vodnih pramenov in zelena divjina med žitnimi polji
Mura, ta naša široka reka, po kateri radi poimenujemo ožjo panonsko deželo, izvira v oddaljenem alpskem svetu, v Visokih Turah na Avstrijskem.

• Njena pot se začne na višini 1898 m nad morjem. Od tam vsako poletje prinaša svežo snežno vodo, ki je še nedavno tega vsako leto preplavila loge na obeh straneh. Vodne sile Mure se prav v Sloveniji umirjajo, preden se v velikih meandrih upočasnijo in se na hrvaško-madžarski meji pri Legardu izlijejo v Dravo. Tok sedanje mejne in slovenske Mure je bil še pred sto leti razvejan v vodne pramene, med katerimi so se belili prodni otoki, ki so po odtoku visoke vode vsakokrat menjali svojo obliko. Regulacijska dela med leti 1875 -1891 so delovanje Mure dodobra predrugačila, jezovi elektrarn v Avstriji so ustavili prodnike in vodne sile so se usmerile v globino.

• Kljub posegom je njen 444 km dolg tok, prav v Pomurju najbolj slikovit, živ in naravno pester. Na mejnem odseku z Avstrijo je območje na levem bregu reke že uvrščeno v omrežje Nature 2000, saj so prodišča, rečni rokavi, mrtvice in poplavni logi najbolj pestra in raznovrstna življenjska okolja. V njih živijo rastlinske in živalske vrste, med katerimi so se številne znašle na seznamih redkih in ogroženih vrst, k čemur v največji meri pripomore izginjanje njihovih domovanj. Naj omenimo samo črno štorkljo, breguljke, vodomca, malo čigro, deževnika, kačje pastirje, metulje, dvoživke, plazilce, sesalce... Posebej zanimiv in pester je rastlinski svet stoječih voda, ki ga prekriva rumeni blatnik, vodna škarjica, mešinka in vodne leče. Bregove mrtvic pred plavljenem vode varuje trstičje, rogoz, streluše in vodoljube. Rastlinstvo naseli tudi marsikatero gramozno jamo, ki se sčasoma preoblikuje v navidez naravno življenjsko okolje.

Vodna krajina Mure
Sedanje površje Pomurja so v davni preteklosti v pretežni meri oblikovale vode s svojim nenehnim delovanjem, odnašanjem in prinašanjem. Procesi vodnega delovanja so v krajini zapisani v površinskih oblikah. Te so rahlo valovite in seveda vodoravne. Starejše preoblikovanje površja je zapisano v podtalju, kjer se v vodoravnih plasteh izmenjuje prod, pesek in melj. V odprtih navpičnih stenah gramoznice lahko občudujemo, kako skrbno so vode odložile naprej velike, nato manjše in še finejše delce v trdne in slikovito zložene plasti, na katerih lahko gradimo hiše in ceste.

• Nekdanje rečne struge so zarisane na starih zemljevidih in še bolje v globini tal. Na letalskih posnetkih jih izdajajo svetli prameni in lise, ki še dajejo slutiti o nekdanjem “divjanju” rečne vode. Vode Mure so tiste, ki so prinašale prod iz alpskega pogorja, ga ob poplavah odlagale na ravnini in zasipale struge izgrebene v prejšnjih letih in vode so tiste, ki so napajale gozdove listavcev z mehkim in trdim lesom. Ti so s svojim opadlim listjem in skupaj z drugimi nižjimi rastlinami, v dolgoletnih procesih ustvarili rodovitno zemljo Apaškega polja.

Naravna zgodovina je zapisana v hrastu.
Človek svoja dejanja zapisuje v knjigah, spomenikih in v krajini. Naravna dogajanja se zapisujejo v oblikah površja in v globini tal in v drevesih. Kako je to zapisano na Apaškem polju, si s pomočjo odkritega hrasta, lahko predstavljamo le približno.

• Deblo hrasta v steni Konjiških gramoznic, ki je ležeč v produ 1400 let čakal, da ga odkrije človekova radovednost nam sporoča, kako silne so lahko naravne spremembe in kako pomembno je vedeti kako spremenljivo je naše okolje. Ob soočenju z njim, nas nehote obide misel, „Le kakšen je bil svet takrat, ko so se njegove veje širile visoko nad mursko ravnino.” Hrast, ki je nedaleč od svojega groba rasel približno 200 let, so nedvomno zajele visoke vode poleti talečega se snega v Visokih Turah, ki jih je Mura s prodom vred prinesla na ravnino. Visoke vode so se razlile in razmočile tla, v katerih je koreninil hrast. Kdo ve zakaj je izgubil ravnotežje in padel na zemljo? Domnevno so ga vode, morda še isto ali naslednje leto, nosile s seboj ter nato odložile na notranji strani rečnega okljuka ali meandra. Sledile so nove in nove poplave, vode so prinašale prod, pesek in melj ter deblo sčasoma prekrile z več kot pet metrov debelo plastjo. Tla, nastala na prodnem podtalju nad zasutim hrastom, so ljudje nato več stoletij obdelovali, dokler šele izkop gramoza ni izdal, da v produ počiva hrast. Njegov les se je v vodnem, brezzračnem okolju dodobra ohranil in videti je, da je drevo raslo v zdravem okolju. Ob tej predstavi se nam ponudijo še druga vprašanja o tem, ali so takratne vode podrle še več hrastov in drugih dreves in kje so obležali? Ter predvsem, kje so bila takrat bivališča ljudi, kako obširni so bili gozdovi in kje so bila polja?

• Razmišljanje ob pogledu na njegovo deblo vodijo seveda tudi k vprašanjem o naši skupni prihodnosti. To v veliki meri krojimo sami s svojim delom. Tudi o tem nam spregovori krajina okolice hrasta, ki je dodobra spremenjena. Njegova sedanja okolica kaže dva obraza - po človekovi predstavi urejeno krajino gramoznic in naravi prepuščeno območje izkopanih gramoznic v poplavnih logih. Obe krajini deli cesta, po kateri teče meja predlaganega območja regijskega parka Mura, ki naj bi povezal oba bregova Mure v skupno, evropsko omrežje, za preživetje narave in človeka, pomembnega območja.

Stanislava Dešnik,
univ.dipl.inž.kraj.arh.