Geologija in geomorfologija

Porečje Mure
Mura izvira v vzhodnih Alpah na vzhodnem obrobju Visokih Tur na višini 1900 m. Od tam teče najprej proti vzhodu in severovzhodu do Leobna, kjer se njena dolina obrne v smer proti jugu. Naprej teče mimo Gradca in Lipnice do Špilj. Od tam do Petanjcev je na dolžini 34 km mejna reka z Avstrijo. Naprej teče Mura po slovenskem ozemlju do Gibine, od tam pa do izliva Ledave je mejna reka s Hrvaško. Po približno 450 km od izvira se pri Legradu na Hrvaškem izliva v Dravo. Vodozbirno območje (porečje) Mure meri 13.824 km2. Ker je Mura alpska reka, sega njeno zgornje porečje na območje, ki je bilo v kvartarju (to je v obdobju zadnjih dveh milijonov let) podvrženo večkratnim zaporednim poledenitvam. Murski ledenik je v obdobjih poledenitev segal približno do Judenburga, v svojem osrednjem delu pri današnjem Tamswegu pa je dosegel debelino več kot 2000 m. Z ledeniško erozijo je v gorske doline prišla velika količina kamnitega drobirja, ki ga je nato Mura prenašala in ga odložila. Tako so nastale obsežne površine prodnih zasipov.

Murske naplavine
Prodniki, ki jih Mura prenaša v svojem koritu izvirajo iz vzhodnih Alp. Tam na površini prevladujejo metamorfne in magmatske kamnine, zato ima takšno sestavo tudi murski prod. Največ prodnikov pripada gnajsu, žilnemu kremenu, granitu in amfibolitu. Manj je pegmatita in filita. Redki so prodniki diabaza, eklogita in granulita. Izmed sedimentnih kamnin dobimo le kremenov peščenjak in konglomerat. Vse naštete kamnine so zelo trdne in odporne proti eroziji, tako da zlahka vzdržijo dolg rečni transport. Druge kamnine so proti eroziji manj odporne, zato so ob dolgem transportu razpadle v peščene in glinaste delce, ki so se odložili ob poplavah kot peski in gline. Redke karbonatne kamnine (apnenec in dolomit) ki so topne, pa so korodirale in tako prešle v raztopino.

Rečne terase na Apaškem polju
Apaško polje je na severu omejeno z današnjim reguliranim koritom Mure, na jugu pa z obrobjem Slovenskih Goric. Nastalo je z bočno erozijo reke Mure, ki je v pleistocenu segala vse do gričevnatega obrobja. Na izravnano površino je odložila svoje pretežno prodnate naplavine. Te so v južnem delu polja delno prekrite z naplavinami Plitvice in drugih potokov, ki pritečejo iz obrobja Slovenskih Goric. Naplavine praviloma ne presegajo debeline 10 m. Pod njimi se nahajajo miocenske lapornate, peščene in apnenčaste plasti. Naplavine na Apaškem polju so odložene v terasah, ki pa tu niso tako izrazite kot večinoma na območjih z rečnimi naplavinami. Rečne terase so površine, po katerih je nekoč tekla reka in ob tem odlagala svoj sedimentni tovor. Površine posameznih teras so skoraj vodoravne, sosednje terase pa so med seboj ločene s terasno ježo. Ježa terase je bolj ali manj strm in različno visok pregib med dvema terasama. Najnižja terasa obsega do 1 km široko površino ob Muri. V gramoznici na Zg. Konjišču je bilo na tej terasi najdeno deblo hrasta. Proti jugu sledijo starejše holocenske terase, ki jih ločujejo manj izrazite ježe.

Med Stogovci in Žepovci je ježa bolj izrazita. Tu se starejša holocenska murska terasa naslanja na pleistocensko teraso, ki je v celoti prekrita z ilovnatimi naplavinami. Južno od Drobtincev so v preteklosti ilovico uporabljali v opekarni, ki je vrisana tudi na Jožefinski vojaški karti (1763-1787). Bolj proti jugu se nad Apaško ravnino postopoma dviguje položno koluvialno pobočje, ki se nato dvigne v obrobje Slovenskih Goric.

Hrast na Konjišču
Deblo hrasta je bilo najdeno na notranji strani nekdanjega rečnega meandra. Njegov položaj, lastnosti naplavin, v katerih je bil najden, in geomorfološke značilnosti okolice nakazujejo, da je bil odložen na meandrski sipini. Spodnji del hrasta je bil naplavljen na višji del sipine, krošnja pa je bila nekoliko nagnjena proti nekdanjemu koritu in v smeri rečnega toka. Hrast ni le padel v nekdanje korito, ampak ga je tok Mure prenesel na današnje mesto. Del vej se je verjetno odlomil že ob padcu in te je tok Mure odnesel ločeno od glavnega debla. Druge pa so se verjetno odlomile med transportom debla ali pa jih je rečni tok odlomil šele potem, ko je bilo deblo že odloženo na sipini. Starost odmrtja hrasta je bila določena v laboratoriju na podlagi radioaktivnega izotopa ogljika 14C. Srednja analitska vrednost nakazuje, da je hrast odmrl pred približno 1385 leti. Takrat je bil star okoli 200 let. Rasel je približno med leti 420 in 620 našega štetja.

Mrtvica
Zahodno od vasi Mihovci na Spodnjem Konjišču je v bližini današnje Mure ohranjena ena izmed redkih murskih mrtvic na Apaškem polju. Mrtvica je opuščen rečni rokav s stoječo vodo. Mura tam danes ne poplavlja več, tako da je vir vode v mrtvici podtalnica. Ob mrtvici lahko še vidimo betonski temelj, ki je nekoč služil za vpetje broda.

 

 

 

Bad Radkersburg - mesto na nekdanji prodni sipini Mure
Stari načrti Radgone nakazujejo, da se je razvoj mesta začel na prodni sipini reke Mure, ki je oblikovala rečni otok. Mura je s svojimi razvejanimi strugami mestu nudila naravno obrambo pred nezaželenimi roparskimi vpadi. Na načrtu Radgone iz leta 1657 je okoli mesta viden tudi obrambni jarek, v katerega je speljana voda iz rečnih korit. Z Gornjo Radgono je bila povezana z mostom preko Mure.

Regulacija Mure
Kot večina rek tudi Mura skozi svojo zgodovino ni bila ujeta v tako strugo kot jo poznamo danes. Še na Jožefinski vojaški karti (1763-1787) lahko opazujemo kakšen je bil naravni tok Mure. Struga je bila tedaj večinoma široka nekaj sto metrov. V strugi so bile pogoste večje in manjše prodne sipine, ki so tvorile bolj ali manj nestabilne rečne otoke. Ob visokih vodah je praviloma prihajalo do premeščanja velikih količin proda in s tem do erozije na enem mestu in naplavljanja na drugem.

Obsežna regulacijska dela, katerih rezultat je današnje ozko, večinoma umetno korito, so potekala ob koncu 19. in tudi še v 20. stoletju. Z regulacijo, natančneje z izdelavo ozkega premočrtnega korita, se je njegova dolžina skrajšala, njen padec in hitrost ter s tem transportna in erozijska moč rečnega toka pa se je povečala. Ker so bregovi reke obloženi z betonskimi in kamnitimi bloki, njihova erozija ni mogoča ali je vsaj močno omejena. Premeščanja proda vzdolž toka, ki je nekoč potekalo na širini 1 km ali celo več, danes praktično ni več. Hkrati je dotok novega proda z zgornjega dela porečja, zaradi številnih jezov ob hidroelektrarnah (gorvodno od Šentilja je kar 28 jezov), močno zmanjšan. Rezultat teh posegov je, da reka intenzivno poglablja svojo strugo, samo v letih 1970 - 2000 je Mura pri Cmureku poglobila svojo strugo kar za 120 cm.

Zaustavitev poglabljanja korita Mure je ena izmed prihodnjih nalog vodnega gospodarstva na tem območju. V ta namen bo potrebno razširiti današnje korito Mure. Na njenih reguliranih bokih bo potrebno vzpostaviti erozijska žarišča. Tako erodiran prod bo po strugi Mure potoval dolvodno v obliki premikajočih se prodnih sipin. Razširjena struga in več proda v strugi bosta zmanjšala globinsko erozijsko moč.

Tomaž Verbič in Aleksander Horvat